O blogu in avtorju

Imam nekaj čez 50 let, sem veteran vojne za Slovenijo, čistokrvni Slovenec. To slednje je sicer butast podatek a se bo verjetno izkazalo, da potreben in za mnoge neverjeten – skupaj z veteranstvom.

Veteran ??? zato ker sem kot teritorialec 5 dni doma čakal kot druga izmena in nato en dan »kao slavil zmago« oziroma se “veselil”  trenutka, ko je Jovič sporočil ukaz o umiku JLA iz Slovenije. Sem mislil, da si veteran po letih vojskovanja in ko imaš ene 60 let ) (

 Odločitev za tale blog se je kuhala dlje časa, namen pa je razčistiti dilemo zakaj hudiča imam o osamosvajanju in naši vlogi pri razpadu Juge povsem drugačno mnenje od ogromne večine državljanov? Zakaj skorajda vsi gledate na takratno dogajanje tako kot nam trobijo medijska trobila in kot piše Pirjevec v knjigi Jugoslovanske vojne 1991-2001? Je moja ocena o našem nacionalizmu, ki je povzročil birocid (izbrisani) prava? Morda pa mnogi mislite podobno, a ste modro tiho.

Nekaj je k odločitvi za pričujoči blog prispevala tudi Srebrenica oziroma resnica o njej, kot sem jo izvedel od Hasana Nuhanovića (upam, da se vam po kliku na tole ne bo sesul IE, kot se meni) in knjiga Florence Hartmann. Pred tem sem bil še v dilemi, morda pa bi mednarodna skupnost vendarle kaj naredila, če bi nas JLA zares napadla, in so imeli naši osamosvojitelski petelinčki zaledje. In zakaj bi nas JLA sploh in zares napadla, po moje samo zaradi našega povsem zgrešenega vojaškega odgovora – beri primitivnega provociranja, ki nas je parkrat pripeljal na rob katastrofe.

Postalo mi je jasno, da iz zahoda, razen blokade dolgo ne bi prišlo nič, po ogromni škodi in žrtvah pa bi seveda prej ali slej vendarle dobili samostojnost, naši jastrebi pa bi bili kljub vsemu še vedno slavljeni in do sodnega dne ostali svetinja na oltarju slovenstva. Pa so bili le navadni napihnjeni kaplarji.

 Skratka namen tegale blogca je znižanje piedestala na katerem se šopirijo osamosvojiteljski (milo rečeno) petelinčki.

 

Kao vojna

 

Skratka JLA je od Markoviča dobila ukaz, da na mejne prehode oziroma carinarnice inštalira Yu carinike. Tega so se lotili s tanki (kot demonstracija sile, ki bo prestrašila naše politike), mi pa smo jih blokirali in po nekaj dnevih začeli nanje tudi streljati – torej mi smo prvi streljali, enako kot na Hrvaškem – kolikor mi je znano. Ste že videli vojno, kjer napadeni začne streljati?

V tankih so bili mladi vojaki, ki so takrat služili domovini, v nekaterih maneverska ali sploh nikakršna municija, samo osebna oborožitev s parimi okvirji municije za kalašnikovko. Na drugi strani pa Kacin z notoričnimi lažmi in direktnim provociranjem JLA, da nima več kot dveh za boj usposobljenih letal (po spominu) in na terenu petelinčki, ki so z armbrusti sesuvali objekte in tanke, iz katerih so lezli okrvavljeni (tudi slovenski) vojaki – bolje rečeno otroci.

In JLA je reagirala, napisan je bil ukaz o 24 urnem splošnem napadu iz vseh orožij vključno z aviacijo, s ciljem, da prizemlji naše petelinčke. K sreči Brovet ni podpisal. Kdo je ob drugi priliki obrnil avione, ki so bili že v zraku, ne vem, verjetno kateri od »največjih izdajalcev« domovine, morda Kolšek.

 

JLA ni isto kot Srbija

 

Da srbski nacionalisti in JLA ni eno in isto, v Sloveniji malokdo ve. Pa je po pričanju zahodne zgodovinarke Kadijevič razmišljal o odstranitvi Miloševiča, o tem je celo govoril s Kučana, pa ta ni kazal kakega interesa – je bilo doma v Sloveniji preveč dela. Itak pa, če bi se kaj vprašalo Slobota, Joviča in ostale jastrebe, bi se JLA z dnem naše osamosvojitve mirno umaknila na črto Virovitica-Karlovac-Karlobag. Taisti jastrebi so že mesece pred osamosvojitvijo ponujali mirno razdružitev, pa so bile ostale republike seveda proti, Slovenija jim je bila še zadnje upanje, da ne bo prišlo do tega, do česar je prišlo.

 

Medijsko nojevstvo

 

Po vseh republikah nekdanje Jugoslavije (delna izjema je bila Hrvaška) so že pred leti vrteli dokumentarce in pogovore radia Svobodna Evropa s člani Yu predsedstva. Vse to bi bilo za nas prehudo skrunjenje svetinje imenovane osamosvojitvena vojna. Sem pa tja je bilo zaslediti kak šokanten članek (recimo Pol Ljubljane bi letelo v zrak v Nedeljcu), ali pogovor z »izdajalcem« (Brovet) in lanski Dnevnikovi DVD-ji. Iz omenjenega članka, objavljenega pred dobrimi dvemi leti, izhaja, da je bil izdan ukaz za minometni napad na ljubljanske kasarne. Samo v Šentviški kasarna je bilo (povzeto po članku) okoli 1600 vojakov in starešin, 12 oklepnih vozil, 5 samohodnih orožjih 2 x 57 mm, 9 havbic 105 mm, 9 havbic 155 mm in 9 120 mm. Vojaki so bili dobro vkopani in imeli so tudi številne netrzajne topove in minomete 120 ter 82 mm. Poleg tega so imeli po uvedbi divizijske oborožitve še 16 havbic 155 mm, ki so jih razporedili na rokometnem igrišču. Že prvi dan vojne je s Šipćičem navezal stik predsednik izvršenega sveta občine Šiška Peter Zule in podpolkovnik je takrat zagrozil, da bodo armadne sile ob najmanjšem posegu proti vojašnici uporabile vsa svoja bojna sredstva. Zatrdil je, da so vsa topniško-raketna sredstva, ki jih ima na voljo, usmerjena proti točno določenim ciljem v Ljubljani in okolici. Zagrozil je, da bo najprej razstrelil poslopja predsedstva Slovenije, izvršnega sveta in skupščine, vodovodno in transformatorsko postajo v Klečah, ljubljansko plinarno, tovarno Color v Medvodah in tovarno Belinka v Dolu. Na na naši strani so bili trije minometni vodi (za vse kasarne), v enem od njih (namenjenem šentviški kasarni) 8 minometov 82mm s 360 minami. Nevenu Boraku se imamo zahvaliti, da ni prišlo do katastrofe, ko je dobil ukaz je zaklel in ga zavrnil. Drugi so k sreči nekaj zamujali in menda dobesedno sekundo pred začetkom napada je prišel kontra ukaz.

Kolikor mi je uspelo izvedeti, se je v uredništvu Nedeljca oglasilo le nekaj sodelujočih, ki so pohvalili članek, česarkoli drugega pa vsaj jaz nisem zasledil, pa tudi Google vrne en sam zadetek, seveda na Nedeljca. Zame je to tako neverjetno, da ne bi nikomur verjel. Upam, da mi bo tale blog vsaj malo razsvetlil zame nedojemljive globočine povprečne slovenske »civilne« in politične duše, ki mrtvo-hladno ignorira dotični članek. No ja, tole je bolj retorično, vse bolj se mi namreč “šajna”, kako močni so temelji nacij, pa če so še tako krhki, krvavi… in kako malo je treba, da se ljudstvo z največjim veseljem loti sosednjega ljudstva z vsemi resursi kar jih premore. Seveda je tu vsaka pamet in dejstvo nekaj nezaslišano krvoskrunskega.

 

  • Share/Bookmark