Arhiv za December, 2011

Končno smo izvedeli kdo in zakaj nas je “napadel”

Nedelja, December 11th, 2011

V 48. številki Mladine http://www.mladina.si/107234/zadnji-jugoslovan-ante-markovic/ smo izpod peresa Bože Repeta končno le izvedeli, kako se je zgodil kao napad na Slovenijo. Citiram osrednji del članka:

Zadeve so se zaostrile, ko je slovenska skupščina 1. aprila 1991 sprejela zakon o proračunu, po katerem so vsi prihodki od carin šli v republiški proračun, za zvezni proračun pa je izračunala trikrat manjšo vsoto od dotedanje. To naj bi tudi v celoti plačevala po načelu kotizacije. Podružnice SDK v Sloveniji carin niso več vplačevale na račun zvezne SDK, priliv iz Slovenije pa se je takoj zmanjšal za 30-50 odstotkov. Že tedaj, torej aprila, je zvezni izvršni svet zato sprejel odlok o upoštevanju predpisov pri plačevanju carine. V njem je bilo določeno, da morajo državljani in podjetja v Sloveniji carino plačati v gotovini, tako zbrani denar pa bi se s helikopterji odvažal v Beograd. Za izvedbo tega odloka sta bili pristojni zvezna milica in JLA. Zaradi tehničnih razlogov, kriznih razmer, ki jih je povzročila tedanja blokada zveznega predsedstva (neizvolitev Mesića za predsednika predsedstva), pa tudi zaradi upanja, da se bo Slovenija premislila oz. se bo z njo mogoče dogovoriti, zvezna vlada odloka ni sprejela takoj, ampak šele 20. maja s sklepom, da se začne uveljavljati 28. maja.

Izvedba odloka bi pomenila angažiranje zvezne milice in JLA, s tem pa neizbežno tudi oborožen konflikt mesec dni pred načrtovano osamosvojitvijo Slovenije, torej v času, ko je Slovenija še sprejemala nekatere ključne pravne odločitve, praktične priprave pa so bile najintenzivnejše. Tega se je slovensko vodstvo dobro zavedalo, zato se je v stiski odreklo dotedanji pravni načelnosti in dokaj korektnemu odnosu do Markovića in se odločilo za tipično jugoslovansko taktiko zavlačevanja, sprenevedanja in „nadmudrivanja“. Med drugim je podpredsednik slovenske vlade Andrej Ocvirk podpisal dogovor, da bo Slovenija carine odplačevala, po vrnitvi iz Beograda pa to javno zanikal. Toda tudi zvezna vlada se je v resnici bala posledic, ki bi jih izvedba odloka lahko prinesla, saj si Marković, ki je še vedno upal v obnovo Jugoslavije, s Slovenijo ni želel dokončnega razhoda.

Po razglasitvi slovenske samostojnosti je zvezni izvršni svet na seji 25. in 26. junija hkrati z odlokom o zavarovanju meja aktiviral tudi odlok o prisilni izterjavi carine. Odlok je začel veljati 26. junija opolnoči, 27. junija pa se je začela operacija zvezne carinske uprave in JLA. Slednja je odlok izrabila kot legalno pokritje za dolgo pričakovano možnost za napad na Slovenijo. Podporo tovrstnemu „discipliniranju Slovenije“ je Marković videl v izjavah ameriškega zunanjega ministra Bakerja med njegovim obiskom 20. junija 1991 v Beogradu. Najbrž je računal, da bi bilo ob uspešno izvedeni akciji to izhodišče za nova pogajanja o obstoju Jugoslavije. Marković je sicer vložil veliko napora v to, da bi Slovence prepričal, naj ostanejo v Jugoslaviji in podprejo njegove reforme. Razsežnosti ukrepa o zavarovanju meja se je verjetno zavedel šele po Kučanovem nočnem telefonskem klicu: „Najbolj se spomnim telefonskega pogovora s tedanjim predsednikom zveznega izvršnega sveta Antejem Markovićem in očetovega stavka: „Ne zajebavaj me, Ante, ovdje imamo rat!“ se usodne noči spominja Ana Kučan.

Kaj reči? nič, vse je preveč banalno, pa vendar, je bilo zaradi poizkusa izvedbe odloka treba vse to streljanje, mar ni bilo možno mirno sprejeti inštalacije YU carinikov na meje in počakati, da se balkanski lonec ne zakuha in JLA vojska sama umakne. Jastrebi so se odločili za preveč tvegano varianto, ki bi lahko privedla do pravega napada JLA.

Je pa zgovorno,  da ob smrti Markoviča ni nihče omenil, da je on ukazal “napad” JLA, morda zaradi pietete, morda pa je vendarle preveč očitno, da to ni res in da smo se za streljanje odločili sami, celo več, za to se je odločilo predsedstvo. Kako moč imajo nacionalistični jastrebi, celo naše “golobčkasto” predsedstvo je klonilo.

  • Share/Bookmark