Arhiv za Marec, 2009

Kaj je hujše, množični poboji ali izbris

Četrtek, Marec 5th, 2009

Te dni nam razkrivajo verjetno do sedaj najbolj grozno množično morišče. Sprašujem se, kaj je večji odklon od legitimnega (o legalnosti tu nima smisla razpredati), povojni poboji ali izbris in njegovo tajenje 17 in verjetno še več let po dejanju.

Poboji so se zgodili po 4 letni neizprosni vojni z nacifašizmom, šlo naj bi za obstoj civilizacije. Koliko Ameriških vojakov je padlo v zadnjih operacijah proti Japoncem, kašne bitke so to bile, človeka zvije.
Poboji nacifašistov so bili tako ali drugače dogovorjeni ali »dogovorjeni« med zavezniki. Itak so bili pa takrat časi, ko človeško življenje ni bilo nič vredno, v zraku je bilo maščevanje in mnoge, ki so se izognili pobojem, so na robu vasi pokončali domačini.
Leta 1991 je bilo (v času osamosvojitvene kao vojne) resda kar precej strahu, ki smo si ga večidel sami sproducirali. Po drugi strani pa smo svojim sodržavljanom neslovenskega a ex-Yu rodu ponudili državljanstvo za 2 pivi in morda je prav to dvoje prispevalo k klimi, ki preprečuje, da bi večina Slovencev spoznalo vso mizerio izbrisa.

Seveda dejanj samih po sebi ne moremo primerjati, lahko pa ocenjujemo odklon od legitimnega (seveda v tedanjih razmerah) in moja ocena je, da je izbris večji odklon. Ne bom tule razpredal svojih misli, dilem, morda le ena bizarna. Koliko izbrisanih bi sosedje oziroma sovaščani izbrisali (če bi imeli možnost).

Vsekakor pa velja razmisliti o dejstvu, da največji obsojevalci povojnih pobojev ne zmorejo niti razumeti, kaj se je ob izbrisu dogajalo, po 17 letih še vedno tajijo tako enostavna dejstva. Itak pa sem vedno bolj v dvomih, kaj če gre samo za nabiranje volivcev ali morda celo skrb za državni proračun – dlje kot bodo vlekli zanikanje, manj odškodnin bo dosojenih.

V isti koš z izbrisom seveda sodijo tudi odvzemi pokojnin in zdravstvenega zavarovanja oficirjem JLA. Zločinski, revolucionarni komunistični sistem je to delal le »golootočanom«, naša demokratična družba pa recimo Čadu, ki je ostal na Reki na izrecno prošnjo Kučana, prislužil si je priznanje papeža…

V zvezi z izbrisom naj omenim dve na videz obrobni dejanji tako opevanega Drnovška. 3 mesece po izbrisu mu je bilo predočeno stanje in ponujeni 2 rešitvi, popravek napake ali odmislitev statusa, ki so ga izbrisani imeli pred izbrisom. Že iz te dileme se vidi, da so vedeli za kaj je šlo, tudi število izbrisanih in njihova struktura (otroci) je morala biti znana, pa so na seji vlade sprejeli drugo varianto (pod preprogo z njimi). Drugo dejanje, ki tudi veliko pove, je pa Drnovškovo strinjanje z ustavnim zakonom, ki ga je pripravila SDS. Se je g. predsednik zavedel grozote izbrisa, ki je vse bolj lezla izpod preproge, je spoznal, da je eden največjih, če ne največji krivec za morebitne gromozanske odškodnine, in je presodil, da je krepko protiustavni ustavni zakon najboljša pot proč od odškodnin in blamaže.

Kako lahko prihaja do tako hudih dejanj deloma pojasnjuje Melgramov experiment. V zadnjem Dnevnikovem Objektivu lahko preberemo, da so rezultati še bolj šokantni, če se trpljenje prizadaja skupinsko – le 10% »krvnikov« je odstopilo pred koncem. Vlogo avtoritete pri izbrisu je morda odigrala nacionalistična skrb za svoj narod.

  • Share/Bookmark