Kako sta nam Slobo in Jovič rešila osamosvojitev

Verjetno se še vsi spomnite, kako presenetljivo je iz Beograda prišel ukaz o takojšnjem odhodu JLA iz Slovenije. Ker sem tedanja dogajanja spremljal kolikor se je dalo, odločitev niti ni bila tako presenetljiva, da gre za povsem logično in še kako smiselno odločitev pa mi je postalo jasno po prebiranju spominov udeležencev tedanjega dogajanja iz ostalih republik. Nekaj od tega navajam v prejšnjih objavah. Nisem pa razmišljal, kako usodne posledice je ta odločitev imela na potek našega osamosvajanja nasploh.

Te dni pa sem naletel na kratek tekst iz katerega izhaja pravi pomen darila Joviča in Slobe. Nekaj malega o avtorju Dejanu Joviču najdete tule

Povzetek bistva, če se vam ne da brati tega kratkega in zelo zgovornega teksta: 

Dakle, odluka Predsjedništva SFRJ od 18. jula bila je protivna postignutom sporazumu između tadašnje jugoslavenske vlade, Slovenije i predstavnika (trojke) Evropske zajednice.  Do te je odluke došlo zato što se u državnom vrhu formirao srpsko-slovenski blok, kojemu su se u toj prilici (po logici ‘da ne kvarimo dogovor’) pridružili i predstavnici Bosne i Hercegovine (Bogić Bogićević) i Makedonije (Vasil Tupurkovski). Jedini koji je glasao protiv bio je hrvatski predstavnik – Stjepan Mesić.  

 

Zašto je sve to važno? Zato što je nakon te odluke došlo do radikalnog zaokreta politike važnih evropskih zemalja u odnosu na jugoslavensku krizu. Sve do tada, nijedna zemlja na svijetu ne podržava secesionizam ni u jednom dijelu nekadašnje Jugoslavije. To uključuje i Njemačku, i Austriju, i Sjedinjene Države. Predstavnicima Slovenije daje se jasno do znanja da jednostrano proglašena nazavisnost neće nikada biti priznata, a da će svaki pokušaj da se izdvoje iz Jugoslavije bez sporazuma biti ‘spušten na tvrdu zemlju’ (tj. da će ih čekati ‘hard landing’). Njemačka se – posredstvom Hansa Dietricha Genschera – u tom trenutku još uvijek oslanja na Antu Markovića i njegovog ministra Budimira Lončara, koji je stari Genscherov prijatelj iz doba dok je bio ambasador Jugoslavije u SR Njemačkoj, a Genscher ministar unutrašnjih poslova (u 70-tim godinama). Evropska zajednica je jedinstvena u pogledu podržavanja ‘jedinstvene i demokratske Jugoslavije’, kako je tu politiku formulirala Amerika. Ona, baš kao i Amerika, strahuje od raspada Jugoslavije, a posebno od rata koji bi tome mogao slijediti. 

Kdo je bil za to odločitev najbolj zaslužen pri meni ni neke hude dileme, Drnovšek se je v duhu Slovenskega nacionalizma in morda tudi v strahu za svojo ___ (glej pričanje Tupurkovskega) že davno umaknil iz predsedstva (če so moji spomini še pravi), tako da je verjetno iz naše strani odigral glavno vlogo Kučan, na Srbski strani pa ni dvoma, to sta bila Jovič (predstavnik Srbije) in Sloba oziroma njegova žena. Pobuda je verjetno prišla iz Srbske strani, saj sta se Jovič in Sloba že dolgo pred tem zavzemala za umik JLA na črto Virovitica-Karlovac-Karlobag. Generalom je pa ta pobuda prišla kot naročena, omogočen jim je bil vsaj za silo časten umik iz situacije, ki ni imela smiselnega izhoda.

Skratka povsem zafurano situacijo, ki bi (tudi) ob neukrepanju te dni tako stigmatiziranega Koljška in Broveta pripeljala do zaresnega napada JLA ter do porušene infrastrukture in verjetno tudi nekaj mest, sta nam rešila omenjena »junaka«. To, da smo se sami »uvalili« v to situacijo je pa že drug problem.

Da še enkrat poudarim, ne zamerim toliko JJ-u s kompanijo, kolkor Drnovšku in Kučanu, ki sta tedanje stanje v Srbiji in JLA poznala. Kot sem mislimda že nekje napisal, se je menda Kadijevič s Kučanom celo pogovarjal o odstavitvi Slobe. Verjetno nista reagirala iz istega razloga kot danes nihče ne reagira na pismo nekdanjih častnikov JLA v zvezi s pokojninami in zdravstvenim zavarovanjem.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “Kako sta nam Slobo in Jovič rešila osamosvojitev”

  1. osamosvojitelj komentira:

    Se opravičujem, ker sem ponevedoma izbrisal komentarje. Objava je bila polna oblikovnih napak in sem jo popravljal in popravljal, pa je bilo vedno samo slabše in slabše, zato sem jo ponovil in seveda ob tem nevede pobrisal vse komentarje.
    Opažam, da je kopiranje vsebine iz Worda v objavo slaba varianta.

  2. Tavher komentira:

    Po mojih informacijah se Drnovšek niti približno ni umaknil iz predsestva. Čeprav bi se lahko in mu nihče ne bi zameril. Menim tudi, da je bil med bolj zaslužnimi, če ne celo najbolj zaslužen, za mirno rešitev situacije. Njegova razumna glava in dober odnos z vodstvom iz časov predsedovanja so pripomogla, da se je na koncu izteklo kot se je.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !