Končno smo izvedeli kdo in zakaj nas je “napadel”

December 11th, 2011 by osamosvojitelj

V 48. številki Mladine http://www.mladina.si/107234/zadnji-jugoslovan-ante-markovic/ smo izpod peresa Bože Repeta končno le izvedeli, kako se je zgodil kao napad na Slovenijo. Citiram osrednji del članka:

Zadeve so se zaostrile, ko je slovenska skupščina 1. aprila 1991 sprejela zakon o proračunu, po katerem so vsi prihodki od carin šli v republiški proračun, za zvezni proračun pa je izračunala trikrat manjšo vsoto od dotedanje. To naj bi tudi v celoti plačevala po načelu kotizacije. Podružnice SDK v Sloveniji carin niso več vplačevale na račun zvezne SDK, priliv iz Slovenije pa se je takoj zmanjšal za 30-50 odstotkov. Že tedaj, torej aprila, je zvezni izvršni svet zato sprejel odlok o upoštevanju predpisov pri plačevanju carine. V njem je bilo določeno, da morajo državljani in podjetja v Sloveniji carino plačati v gotovini, tako zbrani denar pa bi se s helikopterji odvažal v Beograd. Za izvedbo tega odloka sta bili pristojni zvezna milica in JLA. Zaradi tehničnih razlogov, kriznih razmer, ki jih je povzročila tedanja blokada zveznega predsedstva (neizvolitev Mesića za predsednika predsedstva), pa tudi zaradi upanja, da se bo Slovenija premislila oz. se bo z njo mogoče dogovoriti, zvezna vlada odloka ni sprejela takoj, ampak šele 20. maja s sklepom, da se začne uveljavljati 28. maja.

Izvedba odloka bi pomenila angažiranje zvezne milice in JLA, s tem pa neizbežno tudi oborožen konflikt mesec dni pred načrtovano osamosvojitvijo Slovenije, torej v času, ko je Slovenija še sprejemala nekatere ključne pravne odločitve, praktične priprave pa so bile najintenzivnejše. Tega se je slovensko vodstvo dobro zavedalo, zato se je v stiski odreklo dotedanji pravni načelnosti in dokaj korektnemu odnosu do Markovića in se odločilo za tipično jugoslovansko taktiko zavlačevanja, sprenevedanja in „nadmudrivanja“. Med drugim je podpredsednik slovenske vlade Andrej Ocvirk podpisal dogovor, da bo Slovenija carine odplačevala, po vrnitvi iz Beograda pa to javno zanikal. Toda tudi zvezna vlada se je v resnici bala posledic, ki bi jih izvedba odloka lahko prinesla, saj si Marković, ki je še vedno upal v obnovo Jugoslavije, s Slovenijo ni želel dokončnega razhoda.

Po razglasitvi slovenske samostojnosti je zvezni izvršni svet na seji 25. in 26. junija hkrati z odlokom o zavarovanju meja aktiviral tudi odlok o prisilni izterjavi carine. Odlok je začel veljati 26. junija opolnoči, 27. junija pa se je začela operacija zvezne carinske uprave in JLA. Slednja je odlok izrabila kot legalno pokritje za dolgo pričakovano možnost za napad na Slovenijo. Podporo tovrstnemu „discipliniranju Slovenije“ je Marković videl v izjavah ameriškega zunanjega ministra Bakerja med njegovim obiskom 20. junija 1991 v Beogradu. Najbrž je računal, da bi bilo ob uspešno izvedeni akciji to izhodišče za nova pogajanja o obstoju Jugoslavije. Marković je sicer vložil veliko napora v to, da bi Slovence prepričal, naj ostanejo v Jugoslaviji in podprejo njegove reforme. Razsežnosti ukrepa o zavarovanju meja se je verjetno zavedel šele po Kučanovem nočnem telefonskem klicu: „Najbolj se spomnim telefonskega pogovora s tedanjim predsednikom zveznega izvršnega sveta Antejem Markovićem in očetovega stavka: „Ne zajebavaj me, Ante, ovdje imamo rat!“ se usodne noči spominja Ana Kučan.

Kaj reči? nič, vse je preveč banalno, pa vendar, je bilo zaradi poizkusa izvedbe odloka treba vse to streljanje, mar ni bilo možno mirno sprejeti inštalacije YU carinikov na meje in počakati, da se balkanski lonec ne zakuha in JLA vojska sama umakne. Jastrebi so se odločili za preveč tvegano varianto, ki bi lahko privedla do pravega napada JLA.

Je pa zgovorno,  da ob smrti Markoviča ni nihče omenil, da je on ukazal “napad” JLA, morda zaradi pietete, morda pa je vendarle preveč očitno, da to ni res in da smo se za streljanje odločili sami, celo več, za to se je odločilo predsedstvo. Kako moč imajo nacionalistični jastrebi, celo naše “golobčkasto” predsedstvo je klonilo.

  • Share/Bookmark

Kaj je hujše, množični poboji ali izbris

Marec 5th, 2009 by osamosvojitelj

Te dni nam razkrivajo verjetno do sedaj najbolj grozno množično morišče. Sprašujem se, kaj je večji odklon od legitimnega (o legalnosti tu nima smisla razpredati), povojni poboji ali izbris in njegovo tajenje 17 in verjetno še več let po dejanju.

Poboji so se zgodili po 4 letni neizprosni vojni z nacifašizmom, šlo naj bi za obstoj civilizacije. Koliko Ameriških vojakov je padlo v zadnjih operacijah proti Japoncem, kašne bitke so to bile, človeka zvije.
Poboji nacifašistov so bili tako ali drugače dogovorjeni ali »dogovorjeni« med zavezniki. Itak so bili pa takrat časi, ko človeško življenje ni bilo nič vredno, v zraku je bilo maščevanje in mnoge, ki so se izognili pobojem, so na robu vasi pokončali domačini.
Leta 1991 je bilo (v času osamosvojitvene kao vojne) resda kar precej strahu, ki smo si ga večidel sami sproducirali. Po drugi strani pa smo svojim sodržavljanom neslovenskega a ex-Yu rodu ponudili državljanstvo za 2 pivi in morda je prav to dvoje prispevalo k klimi, ki preprečuje, da bi večina Slovencev spoznalo vso mizerio izbrisa.

Seveda dejanj samih po sebi ne moremo primerjati, lahko pa ocenjujemo odklon od legitimnega (seveda v tedanjih razmerah) in moja ocena je, da je izbris večji odklon. Ne bom tule razpredal svojih misli, dilem, morda le ena bizarna. Koliko izbrisanih bi sosedje oziroma sovaščani izbrisali (če bi imeli možnost).

Vsekakor pa velja razmisliti o dejstvu, da največji obsojevalci povojnih pobojev ne zmorejo niti razumeti, kaj se je ob izbrisu dogajalo, po 17 letih še vedno tajijo tako enostavna dejstva. Itak pa sem vedno bolj v dvomih, kaj če gre samo za nabiranje volivcev ali morda celo skrb za državni proračun – dlje kot bodo vlekli zanikanje, manj odškodnin bo dosojenih.

V isti koš z izbrisom seveda sodijo tudi odvzemi pokojnin in zdravstvenega zavarovanja oficirjem JLA. Zločinski, revolucionarni komunistični sistem je to delal le »golootočanom«, naša demokratična družba pa recimo Čadu, ki je ostal na Reki na izrecno prošnjo Kučana, prislužil si je priznanje papeža…

V zvezi z izbrisom naj omenim dve na videz obrobni dejanji tako opevanega Drnovška. 3 mesece po izbrisu mu je bilo predočeno stanje in ponujeni 2 rešitvi, popravek napake ali odmislitev statusa, ki so ga izbrisani imeli pred izbrisom. Že iz te dileme se vidi, da so vedeli za kaj je šlo, tudi število izbrisanih in njihova struktura (otroci) je morala biti znana, pa so na seji vlade sprejeli drugo varianto (pod preprogo z njimi). Drugo dejanje, ki tudi veliko pove, je pa Drnovškovo strinjanje z ustavnim zakonom, ki ga je pripravila SDS. Se je g. predsednik zavedel grozote izbrisa, ki je vse bolj lezla izpod preproge, je spoznal, da je eden največjih, če ne največji krivec za morebitne gromozanske odškodnine, in je presodil, da je krepko protiustavni ustavni zakon najboljša pot proč od odškodnin in blamaže.

Kako lahko prihaja do tako hudih dejanj deloma pojasnjuje Melgramov experiment. V zadnjem Dnevnikovem Objektivu lahko preberemo, da so rezultati še bolj šokantni, če se trpljenje prizadaja skupinsko – le 10% »krvnikov« je odstopilo pred koncem. Vlogo avtoritete pri izbrisu je morda odigrala nacionalistična skrb za svoj narod.

  • Share/Bookmark

SDS dostojna naslednica ZK

Februar 14th, 2009 by osamosvojitelj

V začetku decembra lani je minilo 20 let od ustanovitve iniciativnega odbora Socialdemokratske zveze Slovenije v K4. Tam so bili France Tomšič, Gorazd Drevenšek in Andrej Magajna. O tem je poročala tudi STA. Danes pa je 20. obletnica uradne ustanovitve SDZ predhodnice SDS. Od omenjene trojice je vabilo prejel le  Tomšič, ostala dva sta pač levičarja, Magajna celo katoliški levičar in takim pač ni mesta na obletnici SDS, kar je nekdaj pomenilo Social Demokratska Stranka. Več o tem na Radiu študent – stvar je bila v živo res dobra, v ozadju so vrteli borbene, celo himno naše nekdanje domovine.

Poleg omenjenih dveh naj bi JJ izrinil tudi pravobarvnega Pučnika, da je razočaran odšel nazaj v Nemčijo. Tako govorijo dobro informirani, tule pa piše (povsem na dnu), da je šel iz politike predvsem zaradi problemov s srcem.

Huda analogija s starimi časi se mi je porodila ob spremljanju usode oficirjev JLA in njihovih pokojnin. Revolucionarno pravo, odvzem pokojnine kot kazen za nepriklonitev velikemu vodji, takrat sicer še sekretarju za obrambo (se mi zdi). Sicer pa več v mojih objavah na temo oficirjev.

Skratka JJ je eden največjih naslednikov vladavine CK v povojnih časih.

  • Share/Bookmark

Častniki JLA in totalitarno pravo

Februar 13th, 2009 by osamosvojitelj

Sem že mislil, da je to, kar delajo naši predsedniki in sodniki podpisnikom pisma višek, pa to v bistvu še nič ni. (Povzeto po zadnji Mladini izpod peresa koga drugega kot Matevža Krivica.)

Sukcesijski sporazum (SP) ima kup enih mikro razpok, ki jih sodniki in odvetniki še najdevajo (v vsakem krogu sojenja po eno novo, da bi ja tožniki umrli), najhujše pa je, da se te reči lahko urejajo z odloki in Demosova vlada je sprejela odlok, po katerem dobiš vojaško pokojnino, če si bil v treh mesecih po osamosvojitvi (brionski moratorij) na rednem ali bolniškem dopustu, ali na razpolaganju. Kje si bil med samo vojno, pa ni bilo pomembno. To je seveda noro in sodniki niso vedeli kaj bi s tem odlokom. Vse dileme so izginile z naravnost kretensko razsodbo Jambrekovega ustavnega sodišča (US), da je ta odlok skladen z ustavo. Obrazložitev je bila, da so z odsotnostjo »pokazali posebno naklonjenost do slovenske osamosvojitve«. Oslarija za oslarijo, od kdaj je pa penzija odvisna od tvoje naklonjenosti, ki jo je recimo povzročil zlom noge.

Se pravi vlada in US se delata norca iz samega sebe, če pa to ne zaleže, pa vskočijo sodniki. Predojeviču je do upokojitve manjkalo 2 dneva, predčasne upokojitve mu pa niso dali. Koljška pa so zavrnili, ker se je v domovino vrnil po parih letih.

Čad se je hotel vrniti v domovino, pa so Hrvati insistirali, da ostane – le zakajJ, in je na prošnjo Kučana ostal. V času spopadov na hrvaškem je pred pokolom rešil 8 duhovnikov, za kar mu je papež izrekel posebno zahvalo, koliko drugih pa je rešil s svojo miroljubnostjo, pa samo Bog ve – mislim v primerjavi s kakim nacionalno zavednim srbskim generalom. Od Slovenije pa ne dobi nikakršne pokojnine.

Glede Türkovega odgovora pa Krivic stoji na po moje bedni legalistični drži, da predsednik nima kaj komentirati odločb sodnikov in US, torej bi moral v odgovor napisati “po odločbah nasih sodišč vam nič ne pripada”. Kot da je odrekanje pokojnine nekaj minornega. Če bi Jambreka ustavili tukaj, morda ne bi sprejel tiste prav tako bedne odločbe o rezultatu referenduma o volilnih sistemih (ali pa morda obratno). Sem bil v volilnem odboru in točno vem, kakšna navodila sem dajal volilcem, US pa je mislimda 2 leti po referendumu “spremenilo ta navodila” – bedno in potem taisti Jambrek ustanavlja univerzo :( .

  • Share/Bookmark

Eluana Englaro, naj počiva v miru

Februar 9th, 2009 by osamosvojitelj

Nekaj čez 20h nas je zapustila že 17 let mrtva Eluana Englaro. Naj počiva v miru.

V parlamentu so se po njeni smrti skoraj stepli. Berluskoni je izjavil, da bi lahko imela še otroka… seveda, malega Berluskončka :( . Kako je človek lahko tako beden, kako ne more razumeti, da bi imel rad njihov sodržavljan vsaj kot mrtvak svoj mir, ona ga ni imela celih 17 let. Jih nič ne stisne, ko sodržavljana obsodijo na drugo smrt od žeje, kar prenehanje umetnega hranjenja je.

Če bi si radi razjasnili pojme o neznosnosti svetosti življenja, kot ga pojmujejo dandanašnji predvsem desni fundamentalisti, vam toplo priporočam njigo Petra Singerja o postkopernikanski etiki, vodilnega ameriškega etika. Življenje družinske muce je po njegovem več vredno kot življenje Englarove ali Terri Schiavo. Na Terrijinem nagrobniku piše

Rojena XXXX

Umrla  1990

V miru počiva 2005

Ko sem v omenjeni knjigi to prebral, so se mi orosile oči, fundamentalisti pa se pretepajo v parlamentu. In to naj bi bila obramba svetosti življenja, kaj pa svetost Človeka in svetost vsakega bitja, ki drugemu bitju pomeni skorajda vse. Ne, to ni nič, samo življenje človeka, ta biološki fenomen, samo to je vse, ostalo ni nič. Če bi bilo drugače, bi že zaščitili otroke in žrtve družinskega nasilja. Ampak ne, oni se borijo za mtvega človeka, živo truplo. Sram me je, da sem človek.

  • Share/Bookmark

Kako sta nam Slobo in Jovič rešila osamosvojitev

Februar 7th, 2009 by osamosvojitelj

Verjetno se še vsi spomnite, kako presenetljivo je iz Beograda prišel ukaz o takojšnjem odhodu JLA iz Slovenije. Ker sem tedanja dogajanja spremljal kolikor se je dalo, odločitev niti ni bila tako presenetljiva, da gre za povsem logično in še kako smiselno odločitev pa mi je postalo jasno po prebiranju spominov udeležencev tedanjega dogajanja iz ostalih republik. Nekaj od tega navajam v prejšnjih objavah. Nisem pa razmišljal, kako usodne posledice je ta odločitev imela na potek našega osamosvajanja nasploh.

Te dni pa sem naletel na kratek tekst iz katerega izhaja pravi pomen darila Joviča in Slobe. Nekaj malega o avtorju Dejanu Joviču najdete tule

Povzetek bistva, če se vam ne da brati tega kratkega in zelo zgovornega teksta: 

Dakle, odluka Predsjedništva SFRJ od 18. jula bila je protivna postignutom sporazumu između tadašnje jugoslavenske vlade, Slovenije i predstavnika (trojke) Evropske zajednice.  Do te je odluke došlo zato što se u državnom vrhu formirao srpsko-slovenski blok, kojemu su se u toj prilici (po logici ‘da ne kvarimo dogovor’) pridružili i predstavnici Bosne i Hercegovine (Bogić Bogićević) i Makedonije (Vasil Tupurkovski). Jedini koji je glasao protiv bio je hrvatski predstavnik – Stjepan Mesić.  

 

Zašto je sve to važno? Zato što je nakon te odluke došlo do radikalnog zaokreta politike važnih evropskih zemalja u odnosu na jugoslavensku krizu. Sve do tada, nijedna zemlja na svijetu ne podržava secesionizam ni u jednom dijelu nekadašnje Jugoslavije. To uključuje i Njemačku, i Austriju, i Sjedinjene Države. Predstavnicima Slovenije daje se jasno do znanja da jednostrano proglašena nazavisnost neće nikada biti priznata, a da će svaki pokušaj da se izdvoje iz Jugoslavije bez sporazuma biti ‘spušten na tvrdu zemlju’ (tj. da će ih čekati ‘hard landing’). Njemačka se – posredstvom Hansa Dietricha Genschera – u tom trenutku još uvijek oslanja na Antu Markovića i njegovog ministra Budimira Lončara, koji je stari Genscherov prijatelj iz doba dok je bio ambasador Jugoslavije u SR Njemačkoj, a Genscher ministar unutrašnjih poslova (u 70-tim godinama). Evropska zajednica je jedinstvena u pogledu podržavanja ‘jedinstvene i demokratske Jugoslavije’, kako je tu politiku formulirala Amerika. Ona, baš kao i Amerika, strahuje od raspada Jugoslavije, a posebno od rata koji bi tome mogao slijediti. 

Kdo je bil za to odločitev najbolj zaslužen pri meni ni neke hude dileme, Drnovšek se je v duhu Slovenskega nacionalizma in morda tudi v strahu za svojo ___ (glej pričanje Tupurkovskega) že davno umaknil iz predsedstva (če so moji spomini še pravi), tako da je verjetno iz naše strani odigral glavno vlogo Kučan, na Srbski strani pa ni dvoma, to sta bila Jovič (predstavnik Srbije) in Sloba oziroma njegova žena. Pobuda je verjetno prišla iz Srbske strani, saj sta se Jovič in Sloba že dolgo pred tem zavzemala za umik JLA na črto Virovitica-Karlovac-Karlobag. Generalom je pa ta pobuda prišla kot naročena, omogočen jim je bil vsaj za silo časten umik iz situacije, ki ni imela smiselnega izhoda.

Skratka povsem zafurano situacijo, ki bi (tudi) ob neukrepanju te dni tako stigmatiziranega Koljška in Broveta pripeljala do zaresnega napada JLA ter do porušene infrastrukture in verjetno tudi nekaj mest, sta nam rešila omenjena »junaka«. To, da smo se sami »uvalili« v to situacijo je pa že drug problem.

Da še enkrat poudarim, ne zamerim toliko JJ-u s kompanijo, kolkor Drnovšku in Kučanu, ki sta tedanje stanje v Srbiji in JLA poznala. Kot sem mislimda že nekje napisal, se je menda Kadijevič s Kučanom celo pogovarjal o odstavitvi Slobe. Verjetno nista reagirala iz istega razloga kot danes nihče ne reagira na pismo nekdanjih častnikov JLA v zvezi s pokojninami in zdravstvenim zavarovanjem.

  • Share/Bookmark

Zahteva častnikov JLA je več kot upravičena

Februar 6th, 2009 by osamosvojitelj

Iz pisma nekdanjih častnikov JLA sledi, da nekateri še vedno nimajo pokojnin in zdravstvenega zavarovanja, drugi pa le starostno pokojnino.

 

V zakonu o ratifikaciji Sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN) v prilogi E točka 2 piše:

Vsaka država prevzame odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ, ne glede na to, kje imajo začasno ali stalno prebivališče, če so bile te pokojnine financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ in jih redno izplačuje….

 

V prejšnjem menda totalitarnem sistemu so v posebnih primerih (recimo informbiro) odvzemali leta službe z razlogom odvzemanja pokojnin. Bavconov odbor je o tem poročal z zgražanjem (povzeto po pisanju zadnje Mladine), v Sloveniji pa to delamo s podporo predsednika države, ki naj bi bil vzor demokrata. Od petih naslovnikov morda lahko kaj pričakujemo od varuhinje človekovih pravic (prejšnji varuh bi gotovo reagiral, kar bi ga lahko stalo marsičesa).

 

Podpisniki navajajo, da je to njihovo zadnje opozorilo o diskriminaciji, kaj bo naslednji korak ne navajajo, verjetno pa EU.

 

Je temu treba dodati še kaj več. Morda le to, da pisma na internetu nisem uspel najti, prebral sem ga šele v zadnji Mladini. Torej vse to bedno ropotanje brez da bi ljudem dali pismo v branje. Tudi slednje je na nivoju najbolj temačnega obdobja po II. sv. vojni.

 

Sam vidim eno samo možno razlago našega obnašanja, pristojni se bojijo javnega mnenja. Upam, da je res samo to. Hkrati upam, da bom doživel razsodbo EU inštitucije, ki bo Slovenceljne streznila, torej obvezo plačila vsega za nazaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tule najdete članek iz prejšnje Mladine, tule pa pismo častnikov JLA

  • Share/Bookmark

Nesmiselnost 10 dnevne kao vojne

Februar 2nd, 2009 by osamosvojitelj

 

Dva skromna dokaza o povsem sprevrženi predstavi o tedanjih dogajanjih.

 

Miroslav Lazanski (vem da to ni neka jaka referenca, ni pa nobenega razloga, da je pristranski) navaja

Ako je vrh JNA, kako kaze Kadijevic, predlagao Sloveniji da na miran nacin izadje iz Jugoslavije, cemu uopste pokret jedinica JNA ka granicama Austrije, Madjarske i Italije posle proglasenja nezavisnosti?JNA je mogla da ostane u kasarnama i da mirno napusti Sloveniju kao sto je to i kasnije uradjeno. Istina, naredjenje da JNA izadje iz kasarni i”opet uspostavi naruseni rezim na granicama SFRJ u Sloveniji”, izdao je Ante Markovic, ali je velika greska procena vrha JNA da je dovoljna demonstrativna setnja nekoliko tenkovskih kolona JNA po modelu” Kosovo 1981.” pa da se rezim na granicama vrati u predjasnje stanje, jer pucnjava u Sloveniji pocela je tek kada su jedinice JNA krenule na granice.
Kritikovao sam tada, 1991. godine, vrh JNA za ono sto cine i ono sto ne cine. Jednog avgustovskog dana 1991. general Kadijevic me je pozvao u vilu u Ulici Andre Nikolica “da mi objasni stvari”. Nekoliko puta je gadno opsovao Antu Markovica, kao”kurvinog sina”, pozalio mi se kako ga je Slobodan Milosevic izigrao,jer nije dao srpske rezerviste da spasavaju vojnike JNA u blokiranim i opkoljenim kasarnama u Hrvatskoj, a eto, “on je sa JNA pomogao Milosevicu 9.marta na ulicama Beograda”. Zapitao sam tada Kadijevica zasto nije isao na varijantu mekog vojnog puca da se izbegne rat,da se kupi vreme za miran razlaz, jer u to vreme u Hrvatskoj se vec pucalo. “Kako,pa tada bih morao da uhapsim i milosevica?” “pa da, u cemu je problem? imate jos uvek jugoslovenski orijentisanu armiju!” “problem je u tome sto bi u slucaju da armija uhapsi Milosevica, u beograd onda doslo najmanje sto hiljada ludih srba sa Kosova ispred zgrade generalstaba i SSNO-a da podrze Milosevica!”…

___________________________

 

 

Intervju s komandantom Varaždinskega korpusa, po oborožitvi največja enota, ki je šla na mejne prehode.

 

Generalmajor Vlado Trifunović je bil leta 1991, ko se je začela vojna, poveljnik Varaždinskega korpusa.

Kako ste se iz Varaždina odpravili vojskovat v Slovenijo?

Moj korpus ni imel vnaprej načrtovane naloge – ali vsaj jaz nisem bil seznanjen z njo -, naj odide v Slovenijo. Območje naše pristojnosti je segalo do meje med Hrvaško in Slovenijo. Toda 27. junija mi je ob pol sedmih zjutraj telefoniral poveljnik Petega armadnega območja general Konrad Košek in rekel: “Vlado, tvoja enota v velikosti čete mora v Gornjo Radgono, tam nimamo nikogar. Krenite najkasneje čez eno uro, pisni ukaz dobiš.”

Rekel je, da je treba zavarovati mejni prehod in omogočiti delo zvezne carine in obmejne milice. Enota s polkovnikom Popovom je naglo krenila.

Ste tudi vi odšli proti Gornji Radgoni?

Ne, ostal sem na zvezi v Varaždinu. Toda ko so prišli do mostu čez Dravo pri Ormožu, me je polkovnik obvestil, da so na mostu barikade, slovenski teritorialci pa na drugi strani mostu na položajih in pripravljeni na odpor. Kmalu so tudi začeli streljati. Sile slovenske TO so obkolile enoto in začele streljati nanjo. Pozneje niso dovolili, da bi pobrali ranjence. Prevoz hudo ranjenega poročnika Bubala v vojaško bolnišnico so, recimo, dovolili šele, ko je umrl. To pa je po mednarodnem pravu zločin. Tudi nekateri Slovenci so jokali, ko so videli, kaj se tam dogaja.

Enota je bila obkoljena sedem dni, potem sta se TO in vrhovno poveljstvo v Beogradu dogovorila, da se bo umaknila proti Varaždinu. Tam je bilo ubitih pet, ranjenih pa 17 mojih vojakov in starešin.

Kaj ste takrat mislili? Vam je bilo jasno, kaj se dogaja?

Ni mi bilo jasno, zakaj se vojskujemo, kdo se bori proti komu. Od poveljstva v Beogradu in od Veljka Kadijevića smo zahtevali pojasnilo. V Varaždin je potem prišel general Života Avramović, ki je na položaju v Zagrebu zamenjal Kolška. A to ni bil pogovor, ampak njegov monolog, v katerem nas je kritiziral, češ da se v Sloveniji nismo dobro borili. Tedaj je prišel sklep, naj iz enote odpustimo Slovence, in začelo se je vsesplošno razsulo

 _____________

 

Skratka v eni uri so se pripravili na zahrbtno zločinsko akcijo ne me basat. Ravnati bi morali kot Francozi (tako kot so prišli, bodo tudi šli). Ne srbska politika, ne JLA nista imela nobenega interesa se z nami kakorkoli vojaško ukvarjati in vsak izstreljen naboj je bil izprovociran iz naše strani. JLA bi se nekaj kasneje umaknila, cariniki pa tudi, brez mrtvih, brez škode in z minimalnim upanjem, da se na jugu ne bi začela državljanska vojna na Hrvaškem in kasneje v Bosni s pokroviteljstvom Srbije.

Skratka uprli smo se na osnovi povsem napačne ocene situacije. Posledice so bile sicer enkratne, JLA je ekspresno odšla z delčkom oborožitve, nekaj kompozicij so zasegli Hrvati – kar tudi ni bilo najslabše. Prišlo pa bi lahko do katastrofe.

 

PS: Trifunovič je bil v Beogradu obsojen, na Hrvaškem pa naj bi mu tudi sodili, če bi ga dobili v roke, pa tudi mi smo mu marsikaj očitali. Zakaj, zato ker je rešil kar se je rešiti dalo in izvlekel vojake iz kasarne po tem ko so kasarno napadli Hrvatje – preberite intervju v Mladini na zgornjem linku.

 

 

 

 

  • Share/Bookmark

Najbolj zaslužni, da se ni Vukovar zgodil tudi v Sloveniji

Januar 7th, 2009 by osamosvojitelj

Zaslužnih je veliko, zato ne vem kje bi začel, morda od najmanjše ribe, Nevena Boraka, ki je zavrnil ukaz za napad na Ljubljanske kasarne. Čuden začetek, še bolj čudno nadaljevanje, Stane Brovet, ki ni podpisal ukaza za 24 urni splošni napad na Slovenijo, Vasil Tupurkovski, ki se z malimi dejanji ves čas kao vojne, predvsem pa prej, trudil, da se razpad Juge ne bi odvil po krvavi poti, Kadijevič, ki je kot legalist in realist (zavedal se je kam bi pripeljala intervencija JLA kjerkoli v ex-Jugi, pa tudi v Sloveniji) čakal na kakršenkoli ukaz predsedstva, ki pa ga ni bilo.

Pa še nekaj manj »čudnih«, vsi golobi, ki so preprečili, še hujše norosti jastrebov (predvsem JJ, Krkovič in Kacin) in seveda vsi tisti teritorialci in policaji, ki niso ubogali norih ukazov.

Ker nisem noben zgodovinar in ne zbiram gradiva, je zgornji spisek samo simboličen, v njem pa samo tisti, za katere vem, do so zaslužni in so mi v minutah pisanja tehle borih vrstic prišli na misel. Morda čisto malo tudi kot provokacija oziroma kot ponazoritev kam me je odneslo nasprotovanje našemu stanju osamosvojitvene resnice. Sem pač skrajnež, priznam, ko me nekaj zagrabi grem do konca in čez.

  • Share/Bookmark

Čemu tale Blog

Januar 5th, 2009 by osamosvojitelj

Imam nekaj čez 50 let, sem veteran vojne za Slovenijo, čistokrvni Slovenec. To slednje je sicer butast podatek a se bo verjetno izkazalo, da potreben in za mnoge neverjeten – skupaj z veteranstvom.

Veteran ??? zato ker sem kot teritorialec 5 dni doma čakal kot druga izmena in nato en dan »kao slavil zmago« oziroma se “veselil”  trenutka, ko je Jovič sporočil ukaz o umiku JLA iz Slovenije. Sem mislil, da si veteran po letih vojskovanja in ko imaš ene 60 let :) :(

 Odločitev za tale blog se je kuhala dlje časa, namen pa je razčistiti dilemo zakaj hudiča imam o osamosvajanju in naši vlogi pri razpadu Juge povsem drugačno mnenje od ogromne večine državljanov? Zakaj skorajda vsi gledate na takratno dogajanje tako kot nam trobijo medijska trobila in kot piše Pirjevec v knjigi Jugoslovanske vojne 1991-2001? Je moja ocena o našem nacionalizmu, ki je povzročil birocid (izbrisani) prava? Morda pa mnogi mislite podobno, a ste modro tiho.

Nekaj je k odločitvi za pričujoči blog prispevala tudi Srebrenica oziroma resnica o njej, kot sem jo izvedel od Hasana Nuhanovića (upam, da se vam po kliku na tole ne bo sesul IE, kot se meni) in knjiga Florence Hartmann. Pred tem sem bil še v dilemi, morda pa bi mednarodna skupnost vendarle kaj naredila, če bi nas JLA zares napadla, in so imeli naši osamosvojitelski petelinčki zaledje.

In zakaj bi nas JLA sploh in zares napadla, po moje samo zaradi našega povsem zgrešenega vojaškega odgovora – beri primitivnega provociranja, ki nas je parkrat pripeljal na rob katastrofe. Postalo mi je jasno, da iz zahoda razen blokade dolgo ne bi prišlo nič, po ogromni škodi in žrtvah pa bi seveda prej ali slej vendarle dobili samostojnost, naši jastrebi pa bi bili kljub vsemu še vedno slavljeni in do sodnega dne ostali svetinja na oltarju slovenstva. Pa so bili le navadni napihnjeni kaplarji.

 

Skratka namen tegale blogca je znižanje piedestala na katerem se šopirijo osamosvojiteljski (milo rečeno) petelinčki.

 

Kao vojna

 

Skratka JLA je od Markoviča dobila ukaz, da na mejne prehode oziroma carinarnice inštalira Yu carinike. Tega so se lotili s tanki (kot demonstracija sile, ki bo prestrašila naše politike), mi pa smo jih blokirali in po nekaj dnevih začeli nanje tudi streljati – torej mi smo prvi streljali, enako kot na Hrvaškem – kolikor mi je znano. Ste že videli vojno, kjer napadeni začne streljati?

V tankih so bili mladi vojaki, ki so takrat služili domovini, v nekaterih maneverska ali sploh nikakršna municija, samo osebna oborožitev s parimi okvirji municije za kalašnikovko. Na drugi strani pa Kacin z notoričnimi lažmi in direktnim provociranjem JLA, da nima več kot dveh za boj usposobljenih letal (po spominu) in na terenu petelinčki, ki so z armbrusti sesuvali objekte in tanke, iz katerih so lezli okrvavljeni (tudi slovenski) vojaki – bolje rečeno otroci.

In JLA je reagirala, napisan je bil ukaz o 24 urnem splošnem napadu iz vseh orožij vključno z aviacijo, s ciljem, da prizemlji naše petelinčke. K sreči Brovet ni podpisal. Kdo je ob drugi priliki obrnil avione, ki so bili že v zraku, ne vem, verjetno kateri od »največjih izdajalcev« domovine, morda Kolšek.

 

JLA ni isto kot Srbija

 

Da srbski nacionalisti in JLA ni eno in isto, v Sloveniji malokdo ve. Pa je po pričanju zahodne zgodovinarke Kadijevič razmišljal o odstranitvi Miloševiča, o tem je celo govoril s Kučana, pa ta ni kazal kakega interesa – je bilo doma v Sloveniji preveč dela. Itak pa, če bi se kaj vprašalo Slobota, Joviča in ostale jastrebe, bi se JLA z dnem naše osamosvojitve mirno umaknila na črto Virovitica-Karlovac-Karlobag. Taisti jastrebi so že mesece pred osamosvojitvijo ponujali mirno razdružitev, pa so bile ostale republike seveda proti, Slovenija jim je bila še zadnje upanje, da ne bo prišlo do tega, do česar je prišlo.

 

Medijsko nojevstvo

 

Po vseh republikah nekdanje Jugoslavije (delna izjema je bila Hrvaška) so že pred leti vrteli dokumentarce in pogovore radia Svobodna Evropa s člani Yu predsedstva. Vse to bi bilo za nas prehudo skrunjenje svetinje imenovane osamosvojitvena vojna. Sem pa tja je bilo zaslediti kak šokanten članek (recimo Pol Ljubljane bi letelo v zrak v Nedeljcu), ali pogovor z »izdajalcem« (Brovet) in lanski Dnevnikovi DVD-ji. Iz omenjenega članka, objavljenega pred dobrimi dvemi leti, izhaja, da je bil izdan ukaz za minometni napad na ljubljanske kasarne. Samo v Šentviški kasarna je bilo (povzeto po članku) okoli 1600 vojakov in starešin, 12 oklepnih vozil, 5 samohodnih orožjih 2 x 57 mm, 9 havbic 105 mm, 9 havbic 155 mm in 9 120 mm. Vojaki so bili dobro vkopani in imeli so tudi številne netrzajne topove in minomete 120 ter 82 mm. Poleg tega so imeli po uvedbi divizijske oborožitve še 16 havbic 155 mm, ki so jih razporedili na rokometnem igrišču. Že prvi dan vojne je s Šipćičem navezal stik predsednik izvršenega sveta občine Šiška Peter Zule in podpolkovnik je takrat zagrozil, da bodo armadne sile ob najmanjšem posegu proti vojašnici uporabile vsa svoja bojna sredstva. Zatrdil je, da so vsa topniško-raketna sredstva, ki jih ima na voljo, usmerjena proti točno določenim ciljem v Ljubljani in okolici. Zagrozil je, da bo najprej razstrelil poslopja predsedstva Slovenije, izvršnega sveta in skupščine, vodovodno in transformatorsko postajo v Klečah, ljubljansko plinarno, tovarno Color v Medvodah in tovarno Belinka v Dolu. Na na naši strani so bili trije minometni vodi (za vse kasarne), v enem od njih (namenjenem šentviški kasarni) 8 minometov 82mm s 360 minami. Nevenu Boraku se imamo zahvaliti, da ni prišlo do katastrofe, ko je dobil ukaz je zaklel in ga zavrnil. Drugi so k sreči nekaj zamujali in menda dobesedno sekundo pred začetkom napada je prišel kontra ukaz.

Kolikor mi je uspelo izvedeti, se je v uredništvu Nedeljca oglasilo le nekaj sodelujočih, ki so pohvalili članek, česarkoli drugega pa vsaj jaz nisem zasledil, pa tudi Google vrne en sam zadetek, seveda na Nedeljca. Zame je to tako neverjetno, da ne bi nikomur verjel. Upam, da mi bo tale blog vsaj malo razsvetlil zame nedojemljive globočine povprečne slovenske »civilne« in politične duše, ki mrtvo-hladno ignorira dotični članek. No ja, tole je bolj retorično, vse bolj se mi namreč “šajna”, kako močni so temelji nacij, pa če so še tako krhki, krvavi… in kako malo je treba, da se ljudstvo z največjim veseljem loti sosednjega ljudstva z vsemi resursi kar jih premore. Seveda je tu vsaka pamet in dejstvo nekaj nezaslišano krvoskrunskega.

 

Pripisano 16.1.08

Upam, da je iz napisanega razvidno, da gre in bo tudi v bodoče v mojem pisanju šlo izključno za moje videnje takratnih dogodkov in da s tem ne nameravam nikogar žaliti, klevetati ali kakorkoli prizadeti.

 

 

  • Share/Bookmark